Ciljna ravnina. Na trenutke se zdi strašansko dolga … Ko so začeli polagati parket, sem se jaz v glavi že preselila. No, dejansko se še nismo, čeprav že počasi pakiramo. Vmes je bilo treba narediti še veliko »res zadnjih« stvari.
NA PRIMER uskladiti načrte za pohištvo, kar pomeni imeti jasno idejo in željo za vsako omaro in poličko in predal. Odločila sva se za pohištvo po meri izpod rok mizarja. Veselila sem se, da vam bom v tokratnem prispevku lahko ponosno pokazala kuhinjo, a žal še ni gotova. Kot povsod so tudi pri gradnji in opremljanju želje eno, realnost pa drugo. Marsikaj se da uresničiti, marsikje je treba najti kompromis. Tudi pri opremi smo iskali kompromise med arhitektovimi idejami, najinimi željami in potrebami (in ne nazadnje finančnimi zmožnostmi) ter mizarjevo izvedbo. Še dobro, da smo se na primer načrtovanja kuhinje lotili že zdavnaj, v vsej poplavi drugih odločitev bi verjetno zmanjkalo energije.
Pohištvo je izdelano po meri in željah, za spalnico je izbrana bela.
Izdelavo pohištva sva zaupala mizarju Andreju Nemcu iz mizarstva Kuhinje Nemec iz Dola pri Ljubljani. Izbrala sva ga na podlagi ponudbe za kuhinjo, saj je pokazal dovolj razumevanja za najine želje in imel pripravljene rešitve za nekatere potencialne probleme. Iskala sva namreč takega mizarja, ki bi prevzel izdelavo vse opreme, seveda v predvidenem časovnem okvirju. Pustimo ob strani to, da so finance šle (tudi) pri pohištvu preko prvotnih mej, a vsak zakaj ima tudi v tem primeru svoj zato. Kakorkoli že, hiša tudi od znotraj dobiva svojo podobo.
Manjkajo le še ogledala.
Končane so omare v vetrolovu, v kabinetu ter v spalnici, v kopalnicah manjkajo le še ogledala na steni, ki so naročena (in pa savna v najini kopalnici, ki pa bo morala še malo počakati). Vetrolov je bil zaradi majhne velikosti kar izziv – smo le tri dekleta in veste, koliko čevljev je to – a nekako smo uspeli priti do omare, ki naj bi zadostila vsem potrebam. Bomo videli v praksi, če bo res tako. Sicer pa je v sosednjem kabinetu tudi kar nekaj omar za rezervo. Uradno je to delovna soba ali soba za goste (po potrebi), neuradno pa bo … no, saj si predstavljate, kako vabljive bodo prazne omare. V dnevnem prostoru počasi dobiva svojo podobo kuhinja, aparati čakajo v kleti pri moji teti (mimogrede: z nakupom enakih aparatov v tujini sva prihranila kar veliko denarja in jih sama pripeljala v Ljubljano – v kombiju, kamor bi lahko dala morda še tetrapak mleka … igranje tetrisa se očitno le splača). S seboj bova iz trenutnega domovanja preselila kavč, jedilno mizo in stole ter verjetno za prehodno obdobje tudi regal za televizijo – dokler ne bo izdelana nova omarica z dodanimi knjižnimi policami. V dnevni sobi bo končno dobil svoje mesto tudi moj pianino, ki že vrsto let potrpežljivo čaka pri starših (dali ga bomo strokovno preseliti in seveda uglasiti, še prej pa ga bomo dali prelepiti v črno svetlečo barvo – danes s folijami res lahko delajo čudeže). Jaz sem sicer predlagala kakšno manj dolgočasno barvo (recimo fuksijo), pa me nihče ni jemal resno. No, saj verjetno bi mi bilo žal.
Stopnice so čudovite. Manjka morda še držalo, o tem se še odločava. Na vrhu stopnic in spodaj bomo namestili varovalno ograjo (naša najmlajša bo kmalu shodila in stopnice predstavljajo resno nevarnost). Ko sem se razočarana vrnila iz neuspešnega izleta po trgovinah, sem poklicala kar gospoda Jezerška, ki nam je delal stopnice, in verjamem, da bo naredil lepo in predvsem varno ograjico.
Čudovite stopnice čakajo le še na zaščitno ograjo.
V zgornjem nadstropju je končan utility (čaka le še pralni in sušilni stroj, ki bosta oba dvignjena za lažje delo). V spalnici so končane omare, čakava še na posteljo – ker sva si izbrala tapecirano vzglavje, traja pač malo dlje – novo vzmetnico in letvice že imava. Otroški sobi sta mi v posebno veselje! Načrt za opremo je narejen, naredila ga je moja prijateljica Petra Marinko (Pisan dom), ženska z izrednim smislom za potrebe in želje otrok in istočasno uporabnost in kreativnost. Komaj čakam, da začneva udejanjati ideje.
Pogled skozi okna zaenkrat še ni popoln, končuje se zunanjost – betonira se terasa, zelo kmalu bodo začeli delati betonske prefabrikate za vhodne stopnice, čakamo ponudbo za krajinsko ureditev po načrtu, ki smo dali narediti istočasno z načrtom za hišo (ozelenitev in zasaditev). Med drugim čaka na namestitev tudi nabiralnik, ki nosi posebno zgodbo – vanj sem se namreč zagledala že pred časom, potem pa so se stvari zasukale tako, da ga zdaj imamo. Prepričana sem, da bo dal vhodu piko na i. Žal mi je, da vam ga še ne morem pokazati – lahko pa si njegovega brata ogledate na www.hiškarija.si, ime mu je Rok.
Pošte na ta naslov tako še ne dobivamo … Ko bomo dobili prvo pismo (čeprav si ne delam utvar, da bo kaj drugega kot račun), bo to pomenilo, da je en velik kos v mozaiku našega življenja na svojem mestu. In tega prvega pisma se zato strašansko veselim.
Se nadaljuje …
Besedilo: Katarina Plausteiner ĐorÐevic
Foto: Katarina Plausteiner ĐorÐevic
